Rozamunda (vstane in začne pospravljati krožnike): Lahko bi v imenu Prešerna napisale novo pesniško zbirko, si izmislile povsem nove junakinje in pesmi skrile nekam, kjer bi jih našli zagnani slovenski literati — vik in krik okoli novega odkritja bi bil tak, da bi me zagotovo v hipu padle v pozabo, s tem pa kooončno odšle s tega sveta. V spalnici imam še cel kup praznih dnevnikov iz leta 1830, če bi pisale na papir iz tistega časa in dobro ponaredile pisavo, nihče niti posumil ne bi, vama rečem!
Julija: Rozi, od nune pa ne bi pričakovala tako zvitega načrta! Jaz sem za — karkoli je bolje kot nič! Dajmo, drage dame, čas teče …
Izolacije in karantene so skorajda prekrižale načrte o skromnem in kratkem druženju v avli, na koncu pa nam je zadnji dan pred počitnicami vendarle uspelo – učenci osmega razreda so v družbi ene deveto- in ene šestošolke izvirno uprizorili pogovor med tremi damami iz Prešernovih pesmi, ki so zaradi slave obsojene na nesmrtnost. Pretkane gospodične, ki bi po dvesto letih druženja v zapuščeni meščanski hiši vendarle rade postale povsem navadne dame, so se na odru pred nami domislile krasnega načrta: napisale bodo pesem, v kateri bo osrednje mesto zavzela nova gospodična, in ko bodo pesmi zaslovele, bo vsa pozornost usmerjena k njej – one pa bodo lahko v miru živele, kolikor jim bo pač dano živeti.
Pred vilo se medtem ustavita dekleti, ki tožita o nesrečni ljubezni in si želita, da bi ju usoda nagradila s tako priljubljenostjo, kot so jo bile deležne Rozamunda, Julija in Urška … kmalu se izkaže, da je pravi fant takoj za vogalom – želja se eni izmed njiju uresniči.
Mentorici slovenistki se za krasno predstavo iskreno zahvaljujeva izjemni igralski zasedbi: Sari Kastelic, Neli Kavčič, Taji Perovšek, Evi Gruden, Ožbeju Kastelicu, Emi Strmljan, Lani Sinanović, Ceciliji Dolinar in Maksu Brdniku, klavirski spremljevalki in zborovodji, ge. Nives Kemperle, ter vsem tonskim mojstrom.
Besedilo: Barbara Struna
Fotografije: Petra Hribar Horzelenberg
