Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami

Ker se učne težave razprostirajo na kontinuumu od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do bolj zapletenih, se tako razprostirata tudi KONTUNUUM POMOČI in podpore učencu. Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli učne oziroma specifične težave razlikujemo 5 osnovnih stopenj pomoči:

(po L. Magajna, idr., 2008,Koncept dela učne težave v osnovni šoli, ZRSŠ)

1. Pomoč učitelja pri pouku (skupnem in v heterogenih skupinah), pri dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja.

Učitelj je prvi, ki pomaga učencu z učnimi težavami, po navadi je prvi, ki pri učencu težave tudi odkrije. Učitelji spremljajo učenčevo sodelovanje in napredek pri samem pouku. Učencem, ki so učno šibkejši in izkazujejo splošne oziroma specifične učne težave prilagajajo metode in oblike dela med samim poukom. Na tej stopnji razredni ali predmetni učitelj učencu pomaga pri rednem pouku v razredi in pri dopolnilnem pouku. Učencem v nižjih razredih lahko pomaga tudi učitelj v podaljšanem bivanju, ki tesno sodeluje z razrednim učiteljem in starši, po potrebi s šolsko svetovalno službo ter specialno-pedagoškimi delavci.

2. Pomoč šolske svetovalne službe in /ali mobilne specialno-pedagoške službe

Če učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja ne napreduje, potem se v projekt pomoči na učiteljevo pobudo ali pobudo staršev vključi še svetovalni delavec. V primeru, da otrok potrebuje individualizirano obravnavo šolska svetovalna delavka pomaga  razrednikom oblikovati izvirni delovni projekt pomoči, ki omogoča razviden potek in razvoj učenčevega učenja na posamezni stopnji v kontinuumu pomoči.

Svetovalni delavec s svojimi specifičnimi znanji pomaga učitelju ter učencu pri opredelitvi učenčevih težav, močnih področji, pri presoji, izbiri in določanju prilagojenih metod in oblik dela pri pouku.

V okviru pomoči druge stopnje se izvirni delovni projekt pomoči evidentira in vključi v učenčevo osebno mapo (uradno šolsko dokumentacijo). Od staršev pa moramo pridobiti pisno soglasje.

3. Dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)

Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter občasni pomoči svetovalne službe še vedno nadaljujejo, se učencu omogoči še dodatno individualno in skupinsko pomoč. Organizacijo prevzame šolska svetovalna služba, ki jo prav tako evidentira in shranjuje (kot na 2. stopnji pomoči). To vrsto pomoči lahko izvajajo učitelji, specialni pedagogi, psihologi, pedagogi ali socialni pedagogi. S to obliko pomoči se učencu še dodatno nudi pomoč za premagovanje njegovih primanjkljajev in ovir, težav pri razumevanju učne snovi v individualni situaciji, paru ali manjši skupini.  

Na tej stopnji se po potrebi opravijo še dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključi tudi specializirane zunanje strokovne ustanove, na pobudo šole ali staršev).

Dodatno razloženo v posebnem zavihku.*

4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove

Ko vse vrste pomoči, ki se izvajajo na nižjih stopnjah niso uspešne lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje na ustrezno zunanjo specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center, zdravstveni dom ipd.). Če menijo, da šola ni izčrpala vseh virov pomoči, ji pri tem svetujejo in se po potrebi še sama vključijo v neposredno pomoč učencu, učiteljem in staršem.

5. Program s prilagojenim izvajanjem in

dodatno strokovno pomočjo (odločba o usmeritvi)

V kolikor se  na podlagi skupne evalvacijske ocene pomoči četrte stopnje pokaže, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, potem se staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki za učenca pomeni nadaljevanja izvirnega projekta pomoči v okrepljeni obliki (več prilagoditev in pomoči).

Dodatno strokovno pomoč izvaja specialni pedagog, pedagog, psiholog ali socialni pedagog ter učitelj. Pomoč, ki jo učenec lahko pridobi se razdeli na prilagoditev prostora, pripomočkov oziroma učnih gradiv ter prilagoditev pri ocenjevanju znanja; dodatno strokovno pomoč za premagovanje ovir in primanjkljajev ter učno pomoč učitelja.

V okviru postopa usmerjanja šola v skladu s Pravilnikom o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (2003, 4. člen) pripravi »Poročilo o otroku« v katerem natančno opiše opažanja o otroku, dosedanji načrt dela, opis pomoči, ki je že bila izvedena, napredek otroka glede na začetno stanje, opis sodelovanja s starši ter oblikuje predlog o potrebni pomoči otroka. (po L. Magajna, idr., 2008,Koncept dela učne težave v osnovni šoli, ZRSŠ)

(Visited 531 times, 6 visits today)
 
 
 
Dostopnost