Učne težave

Koncept dela za učence s splošnimi ter specifičnimi učnimi težavami v osnovni šoli

Po šolski zakonodaji spadajo med učence s posebnimi potrebami tudi učenci z učnimi težavami.

»Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci ter otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje izobraževalnih programov z dodatno strokovno pomočjo ali pri prilagojenem izobraževalnem programu oziroma poseben program vzgoje in izobraževanja, ter učenci z učnimi težavami in posebej nadarjeni učenci« (Zakon o osnovni šoli, 1996, 2007, 11. člen).

Ta zakonska opredelitev učencev z učnimi težavami med učence s posebnimi potrebami želi povečati občutljivost in odgovornost šol za te učence pri učenju ter za pravovočasno pomoč.

Splošne in specifične učne težave

Učne težave, ki jih pri šolskem delu z učenci opažamo, delimo na t. i. splošne ter specifične. Prve so značilne za zelo heterogeno skupino učencev, ki imajo pomembno večje težave kot vrstniki pri osvajanju spretnosti in znanj pri enem ali več izobraževalnih predmetih. Zaradi svojih težav so pri enem ali več predmetih manj uspešni oziroma celo neuspešni.

Kot specifične učne težave pa razumemo heterogeno skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju oziroma v težavah na področju pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, branja, pisanja, pravopisa, socialne kompetentnosti ali čustvenega dozorevanja.

Tovrstne težave močno vplivajo na posameznikovo sposobnost predelovanja, interpretiranja zaznanih informacij ter njihovo povezovanje in ovirajo učenje osnovnih veščin (branje, pisanje, računjanje). So notranje narave in niso posledica vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, motenj v duševnem razvoju, čustvenih motenj ali neustreznih okoljskih dejavnikov, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi.

Obe vrsti težav se lahko kažeta hkrati, zato sam uspeh učenca ni zadosten kriterij za prepoznavanje specifičnih učnih težav.

Kako pa jih prepoznamo?

Magajna idr. (2008) so v Konceptu dela pri učencih z učnimi težavami v osnovni šoli predstavili pet kriterijev za prepoznavanje specifičnih učnih težav:

Neskladje med učenčevi splošnimi intelektualnimi sposobnostmi in njegovo dejansko uspešnostjo na določenih področjih učenja.
Obsežne in izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu ali računanju.
Učenčeva slaba učna učinkovitost zaradi pomanjkanja kognitivnih oziroma t. i. metakognitivnih strategij (npr. slaba sposobnost organizacije in strukturiranja učnih nalog, zahtevan) in motenega tempa učenja (počasneje osvaja znanje).
Motenosti enega ali več psiholoških procesov (pozornost, jezikovno procesiranje, koordinacija, časovna oz. prostorska orientacija, organizacija informacij …).
Izključeno okvaro čutil, motenj v duševnem razvoju, čustvenih in vedenjskih motenj, kulturne različnosti (lahko se pa pojavljajo hkrati).

Kontinuum pomoči učencem z učnimi težavami

Ker se učne težave razprostirajo na kontinuumu od lažjih do zelo težkih, od enostavnih do bolj zapletenih, se tako razprostira tudi kontinuum pomoči in podpore učencu. Pri delu z učenci, ki imajo v osnovni šoli učne težave, razlikujemo pet osnovnih stopenj pomoči (po L. Magajna, idr., 2008, Koncept dela učence z učnimi težavami v osnovni šoli, ZRSŠ):

1. Pomoč učitelja pri pouku

Učitelj je prvi, ki pomaga učencu z učnimi težavami, po navadi je prvi, ki pri učencu težave tudi odkrije. Učitelji spremljajo učenčevo sodelovanje in napredek pri samem pouku. Učencem, ki so učno šibkejši in izkazujejo splošne oziroma specifične učne težave, prilagajajo metode in oblike dela med samim poukom. Na tej stopnji razredni ali predmetni učitelj učencu pomaga pri rednem pouku v razredu in pri dopolnilnem pouku. Učencem v nižjih razredih lahko pomaga tudi pri podaljšanem bivanju, ki tesno sodeluje z razrednim učiteljem in starši, po potrebi s šolsko svetovalno službo ter specalno-pedagoškimi delavci.

2. Pomoč šolske svetovalne službe in/ali mobilne specialno-pedagoške službe

Če učenec kljub vsem učiteljevim prilagoditvam pri rednem in dopolnilnem pouku ter v okviru podaljšanega bivanja ne napreduje, potem se v projekt pomoči na učiteljevo pobudo ali pobudo staršev vključi še svetovalni delavec. V primeru, da otrok potrebuje individualizirano obravnavo, šolska svetovalna delavka skupaj z razrednikom oblikovati izvirni delovni projekt pomoči, ki omogoča razviden potek in razvoj učenčevega učenja na posamezni stopnji v kontinuumu pomoči.

3. Dodatna individualna in skupinska pomoč (ISP)

Kadar se učne težave kljub učiteljevi pomoči pri rednem in dopolnilnem pouku, v podaljšanem bivanju ter občasni pomoči svetovalne službe še vedno nadaljujejo, se učencu omogoči še dodatno individualno in skupinsko pomoč. Organizacijo prevzame šolska svetovalna služba, ki jo prav tako evidentira in shranjuje. To vrsto pomoči lahko izvajajo učitelji, specialni pedagogi, psihologi, pedagogi ali socialni pedagogi. S to obliko pomoči se učencu še dodatno nudi pomoč za premagovanje njegovih primanjkljajev in ovir, težav pri razumevanju učne snovi v individualni situaciji ali pri manjši skupini.

4. Mnenje in pomoč zunanje strokovne ustanove

Ko vse vrste pomoči, ki se izvajajo na nižjih stopnjah kontinuuma pomoči, ne zadostujejo, lahko šola zaprosi za dodatno strokovno mnenje na ustrezno zunanje specializirano strokovno ustanovo (npr. svetovalni center, zdravstveni dom ipd.). Te menijo, da šola ni izčrpala vseh vrst pomoči, ji pri tem svetujejo in se po potrebi še sama vključijo v neposredne oblike pomoči učencu, učiteljem in staršem.

5. Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (odločba o usmeritvi)

V kolikor se na podlagi skupne evalvacije vseh opravljenih stopenj pokaže, da učenec z izrazitejšimi specifičnimi učnimi težavami potrebuje več prilagoditev in pomoči, potem se staršem predlaga usmerjanje v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, ki za učenca pomeni nadaljevanje izvirnega projekta pomoči v okrepljeni obliki (več prilagoditev in pomoči).

V okviru postopka usmerjanja šola v skladu s Pravilnikom o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pripravi poročilo o otroku, v katerem natančneje opiše opažanja o otroku, dosedanji načrt dela, opis pomoči, ki je bila izvedena, napredek otroka glede na začetno stanje, opis sodelovanja s starši ter oblikuje predlog o potrebni pomoči otroka.

(po L. Magajna, idr., 2008, Koncept dela učence z učnimi težavami v osnovni šoli, ZRSŠ)

Individualna in skupinska pomoč

Poleg dopolnilnega pouka šola za učence z učnimi težavami organizira tudi druge oblike individualne in skupinske pomoči. Individualno in skupinsko pomoč (kratko: ISP) učencem z učnimi težavami v okviru svoje delovne obveznosti nudijo šolski svetovalni delavci, ki so po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi, za učence na predmetni stopnji pa tudi predmetni učitelji.

Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi (specifičnimi) učnimi težavami.

Individualna učna pomoč je bolj specifična od skupinske oblike pomoči. Organiziramo jo npr. za učenca z zmernimi specifičnimi primanjkljaji, ki potrebuje več specifičnega treninga in več učiteljeve pozornosti.

Skupinska oblika učne pomoči je namenjena učencem, ki ne potrebujejo zelo intenzivnih (več kot eno uro na teden) in zelo specifičnih oblik pomoči (npr. specifični trening za odpravljanje izrazitih primanjkljajev na področju branja – disleksije). Ta oblika pomoči je bolj gospodarna, ker se vanjo vključi več učencev. Poleg tega je za nekatere učence z učnimi težavami tudi učinkovitejša, saj omogoča izvajanje sodelovalnega učenja, ki je za učence z učnimi težavami na splošno zelo učinkovito.

Skupinska učna pomoč je posebej primerna za izvajanje treningov avtomatiziranja posameznih veščin (npr. branja, pisanja, poslušanja, računanja ipd.) in učenje strategij reševanja problemov, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe učencev. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči se izvajajo strnjeno po eno uro na teden. Po potrebi se v organizaciji nadaljnje pomoči otroku opravijo dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove) na pobudo bodisi šole bodisi staršev.

Postopek usmerjanja

Kot pri zdravstvenih težavah je prav, da tudi pri učnih težavah poiščemo pomoč strokovnjakov, ki so usposobljeni, da otrokom in staršem svetujejo in pomagajo pri premagovanju:

učnih težav na področju govora, jezika, branja, pisanja, računanja ali učenja nasploh;
težav zaradi počasnejšega usvajanja znanja, pomnjenja (za učenje porabi preveč časa);
težav z vzdrževanjem in usmerjanjem pozornosti (pri učenju ni zbran, je nemiren, težko sledi nalogi);
vedenjsko-čustvenih težav (neprimernega, nemirnega ali impulzivnega vedenja, strahu, tesnobe);
težav s socializacijo (prilagajanje na novo okolje, vključitev v skupino sovrstnikov …).

Dodatna obravnava pri strokovnjakih izven šole in usmerjanje je namenjeno le otrokom z najtežjimi oblikami učnih težav, ki za uspešno vključevanje v proces vzgoje in izobraževanja poleg dobre poučevalne prakse potrebujejo še intenzivnejše prilagoditve ter dodatne oblike učne pomoči in podpore.

Več o samem postopku usmerjanja najdete na šolskih spletnih straneh in straneh Zavoda RS za šolstvo.

Gradiva: