Poleg dopolnilnega pouka šola za učence z učnimi težavami organizira tudi druge oblike individualne in skupinske pomoči. Individualno in skupinsko pomoč (kratko: ISP) učencem z učnimi težavami v okviru svoje delovne obveznosti nudijo šolski svetovalni delavci, ki so po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja »psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi in defektologi« (67. člen) za učence na predmetni stopnji pa tudi predmetni učitelji (npr. MAT, TJA).

Dodatne ure individualne in skupinske pomoči potrebujejo praviloma učenci z zmernimi (specifičnimi) učnimi težavami.

Individualna učna pomoč je bolj specifična od skupinske oblike pomoči. Organizira se npr. za učenca z zmernim specifičnimi primanjkljaji, ki potrebuje več specifičnega treninga in več učiteljeve pozornosti.

Skupinska oblika učne pomoči je namenjena učencem, ki ne potrebujejo zelo intenzivnih (več kot eno uro na teden) in zelo specifičnih oblik pomoči (kot je npr. specifični trening za odpravljanje izrazitih primanjkljajev na področju branja (disleksije)). Ta oblika pomoči je bolj gospodarna, ker se vanjo vključi več učencev. Poleg tega je za nekatere učence z učnimi težavami tudi učinkovitejša, saj omogoča izvajanje sodelovalnega učenja, ki je za učence z učnimi težavami na splošno zelo učinkovito.

Skupinska učna pomoč je posebej primerna za izvajanje treningov avtomatiziranja posameznih veščin (npr. branja, pisanja, poslušanja, računanja ipd.) in učenje strategij reševanja problemov, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe učencev. Dodatne ure individualne in skupinske pomoči se izvajajo strnjeno po eno uro na teden. Po potrebi se v organizaciji nadaljnje pomoči otroku opravijo dodatni diagnostični postopki (pri bolj zapletenih težavah se v obravnavo vključujejo tudi specializirane zunanje strokovne ustanove) na pobudo bodisi šole bodisi staršev.