Sončne dni septembra gre pridoma izkoristiti, zato se je 12 učencev
Turistične vzgoje z učiteljico podalo na prvo turistično destinacijo.
Po pouku smo se zavihteli v priročen kombi in po prvi prepreki polne
ljubljanske obvoznice, po malce daljši vožnji, le prispeli v hribe nad
starodavno Škofjo Loko. Majhna, butična, srednjeveška in polna
zgodb….
Mesto diha preteklost in v njem se čas ne odvija tako kot drugod…
Morda niste še slišali, toda Freinsiški škofje so potem, ko je ob
prelomu v 13. stoletje nastal grad, zgradili obzidje okoli gradu, pa
obrambni jarek in dvižni most. Obzidje je imelo 5 mestnih vrat. Škofja
Loka je eno od treh najstarejših mest na Slovenskem, poleg Pirana in
Ptuja. Vsem znana prireditev v Loki je Škofljeloški pasijon. To je
pomemben del slovenske kulturne dediščine, ter tudi svetovne, saj je
od leta 2016 vpisan v UNESCO Reprezentativni seznam nesnovne kulturne
dediščine človeštva. V velikonočnem času si ga vsaj enkrat pojdite
ogledati, saj je pravi spektakel.
Kamniti most, ki je veličasten vstop v mesto, je dal v 14. stoletju
zgraditi freisinški škof Leopold, a prav ta odločitev je bila zanj
pogubna. Most je bil namreč sprva brez ograje, in ko je škof nekega
dne jahal čezenj, se je konj splašil, škof pa je padel v Soro, ki
teče globoko spodaj, in utonil. Čeprav je tudi Škofjo Loko leta 1511
prizadel uničujoči potres, ki je porušil številne stavbe in dobršen
del mogočnega gradu, je most obstal. Danes velja za najstarejšo točko
v mestu. Pod obokom vstopimo v staro mestno jedro, mimo Nunske cerkve s
skrivnim podzemnim hodnikom, katerega namen še ni povsem jasen, do
Cankarjevega trga s cervijo sv. Jakoba, kavarnami in maketo mesta. Tu
se že vidi največja stavba iz preteklosti, Homanova hiša, nepravilnih
oblik. Nujno jo je pogledati, vprašate, zakaj? Ker so na njej narisane
številne freske, tudi freske sv. Krištofa, svetnika, ki so ga radi
upodabljali v številnih cerkvah. Kako ga ne bi, ko pa je veljalo, da
človek, ki pogleda sv. Krištofa, tisti dan ne bo umrl nenadne smrti.
Ko gledajoč Homanovo hišo, stopimo mimo nje, smo že na Mestnem trgu.
Ta je dokaj dolg, na eni strani ima mestni rotovž, staro mestno hišo
rdeče barve in njej nasprotno kužno znamenje, tipično za slovenska
mesta. Še malo in na koncu trga se vzpnemo na pot proti gradu, a nas
privabi novo igrišče Zamorc in ob njem legenda o zamorcu v Škofji
Loki. Naj vam jo zaupamo:
Zgodba sega v 10. stoletje, ko je cesar Oton II. freisinškemu škofu
Abrahamu kot prvemu podelil v fevd staro naselje Loka (današnja Stara
Loka), vso Selško in večji del Poljanske doline. Med ogledom novih
posesti je škof v spremstvu svojega temnopoltega služabnika naletel na
medveda. Škof se je ustrašil, zamorec pa ne in je medveda ustrelil.
»Zelo si bil pogumen, zaslužiš si, da tudi prihodnje generacije vedo,
kdo si bil,« mu je menda rekel gospodar in ga ovekovečil v grbu. In
tako ima še danes Škofja Loka v grbu zamorca!
Testirali smo kakovost sladoleda, in jo ocenili na zelo visoko, hkrati
pa smo si, v kavarni na ulici, pregledali številne informacije o
obiskanem kraju.
Na Stari Vrh nas je pot vodila dobre pol ure, skozi visokorasle smrekove
gozdove, v svežino gorskega zraka. Mlade inštruktorice so nas
postrojile, opremile z opremo za plezanje in že smo se podali na mnoge
proge v adrenalinskem parku. Nekateri so tudi plezali po plezalni stezi
in se poskusili v skoku v globino. Ogledali smo si tudi kopišče. Vsako
prvo soboto v avgustu je na Starem Vrhu veselica in oglarjenje, samo
letos jo je vreme zagodlo in so jo odpirali ravno v teh dneh. Tako se je
zaključilo naše prvo turistično druženje.
Fotografije in besedilo: Polona Ferbežar
